Detekcija protiteles proti dvoverižni DNA
Protitelesa proti dvoverižni DNA (anti-dsDNA) so ena od diagnostičnih meril za sistemski lupus eritematozus (SLE) in so izredno specifična. V diagnostiki SLE so klinično pomembna visoko avidna protitelesa. Nivoji protiteles se spreminjajo glede na aktivnost bolezni, zato zdravniki spremljajo njihove nivoje pri SLE bolnikih longitudinalno za sledenje poteka bolezni in uspešnosti terapije.
Metode za določanje anti-dsDNA se med seboj razlikujejo glede na to kako avidna anti-dsDNA zaznajo, pri čemer je zlati standard metoda Farr-RIA, ki pa uporablja radioaktivne izotope in organska topila. Razvili in patentirali smo metodo, ki posnema Farr.-RIA vendar uporablja fluorescentno barvilo (Farr-FIA). Metodo uspešno uporabljamo v diagnostiki, potekajo pa tudi mednarodne študije za širšo uporabo.
Diagnostika antifosfolipidnega sindroma
Za antifosfolipidni sindrom (APS) je značilna trajna prisotnost antifosfolipidnih protiteles (aPL), ki so povezana s povečanim tveganjem za trombozo in zaplete v nosečnosti. Pri APS, kjer je diagnoza močno osredotočena na testiranje aPL, je izbira testa aPL in pravilna interpretacija rezultatov zelo pomembna.
Nedavno objavljena klasifikacijska merila za antifosfolipidni sindrom (2023 ACR/EULAR APS Classification criteria) poudarjajo pomen opredelitve enojne, dvojne ali trojne pozitivnosti antifosfolipidnih protiteles, razlikovanja med izotipi IgG in IgM ter razmejitve srednjih ali visokih ravni protiteles proti kardiolipinu (aCL) in β2 glikoproteinu I (anti-β2GPI).
V Laboratoriju za imunologijo revmatizma smo prešli na novo metodo merjenja aPL to je kemiluminiscenčni imunski test (CLIA - QUANTA Flash). Ob tem smo določili klinično pomembne meje za aCL in anti-β2GPI IgG/IgM določene s CLIA - QUANTA Flash, primerljive z našimi hišnimi testi ELISA, kateri so bili izvajani v našem laboratoriju več kot dve desetletji. Prav tako smo določili diagnostično uporabnosti aPL izmerjenih s CLIA - QUANTA Flash v diagnozi APS.
.png)
Klinična karakterizacija in molekulsko profiliranje bolnikov s Sjögrenovo boleznijo za izboljšanje diagnostičnih pristopov in razumevanja patogeneze bolezni
Sjögrenova bolezen (SjB) je kronična sistemska avtoimunska vnetna bolezen, za katero je značilno obilno limfocitno prežetje žlez z zunanjim izločanjem. Posledica je okrnjeno delovanje teh žlez. Najpogosteje so prizadete žleze slinavke in solzne žleze, zato sta glavna simptoma bolezni suhost ust in suhost oči. Pri približno 30% bolnikov se bolezen izrazi tudi sistemsko, najpogosteje prizadene sklepe, lahko pa tudi kožo, pljuča, ledvice, jetra, živčni sistem in mišice. Poleg tega, imajo bolniki s SjB 14-krat večje tveganje za razvoj ne-Hodgkinovega B celičnega limfoma. V zadnjih letih vse bolj spoznavamo, da je SjB bolezen fenotipsko raznolika bolezen pri čemer se različni fenotipi ne razlikujejo le po klinični sliki ampak tudi po prognozi in odzivih na zdravljenje. Diagnostika trenutno temelji na kombinaciji kliničnih znakov, seroloških, histoloških, ultrazvočnih in funkcionalnih parametrov, kar sicer zadošča za postavitev diagnoze, ne omogoča pa delitve bolnikov v skupine, ki bi opredeljevale predviden potek bolezni in odziv na zdravljenje.
Izvajamo raziskavo večje skupine bolnikov s SjB, ki jih bomo natančno klinično opredelili in jim določili molekulske profile. Biološke vzorce, to je vzorce krvi in biopsije žlez slinavk bomo molekulsko tipizirali z metodami omik in nadaljnjo potrjevali z različnimi validacijskimi in funkcijskimi testi. Z natančno klinično presojo in molekulskim profiliranjem bolnikov s Sjögrenovo boleznijo bomo dobili globlji vpogled v nastanek in potek bolezni, predvsem pa verjamemo, da nam bodo raziskave omogočile identifikacijo novih bioloških označevalcev na tkivnem, celičnem in molekulskem nivoju ter identifikacijo morebitnih podskupin bolezni in potencialnih terapevtskih tarč.
Skrajšanje telomer pri sistemski sklerozi
Skrajšanje telomer so najbolj intenzivno proučevali v kontekstu pljučne bolezni, pri kateri je bila kratka dolžina telomer povezana tako z družinskimi kot s sporadičnimi oblikami intersticijske pljučne bolezni (ILD). V zadnjem času je več študij, med njimi tudi naša, potrdilo tudi povezavo kratkih telomer z ILD povezano s sistemsko sklerozo. Naša študija bo ugotovila, ali so kratke telomere napovedni dejavnik za razvoj in prognozo ILD. Ker so pri drugi diagnozi, idiopatski pljučni fibrozi dokazali, da je odziv na imunsupresivno terapijo slabši, stranskih učinkov pa več pri bolnikih z kratkimi telomeri bomo v študiji ugotavljali, ali je podobno tudi pri ILD s sistemsko sklerozo.
Transkriptomske študije pri IgA vaskulitisu
Vaskulitis imunoglobulina A (IgAV) je imunsko kompleksni levkocitoklastični vaskulitis malih žil za katerega je značilna prizadetost kože v obliki otipljive purpure in / ali petehij, kar je predpogoj za postavitev diagnoze. Poleg tega lahko IgAV prizadene tudi druge organe vključno s sklepi, prebavili in ledvicami. Kljub temu da so zapleti lahko življenjsko ogrožajoči, diagnostični in napovedni biološki označevalci za sistemsko in organsko specifično prizadetost pri akutnem IgAV pri odraslih niso bili obsežno proučeni. Trenutno klinično uporabljeni označevalci netočno ocenjujejo, kateri bolniki bodo razvili resno prizadetost ledvic in GIT z dolgotrajnimi posledicami in kateri bolniki bodo imeli milo obliko, omejeno na kožo. Uporabljamo omične pristope za identifikacijo novih neinvazivnih biomarkerjev za napovedovanje IgAV in prizadetosti notranjih organov.
